FORT BONES, mastino napoletano, SLO

Moje srce bije po pasje, v ritmu mastinov
Missa
mastino.slo@gmail.com

Mastino napoletano - neapeljski mastino:

Pravijo, če hočeš živeti z mastini moraš biti malo nor.
Ni res, moraš biti dovolj nor!


ZGODOVINA PASME

Priblizno 2000 let p.n.s. opisujejo velikega psa s kratko dlako in potlacenim gobcem Perzijci, Sumerci, Fenicani, Asirci in Egipcani, ki so na svoje bojne pohode s seboj vozili tudi velike pse. Krizali so jih z domacimi psmi, z zavojevanih ozemelj. Nacrtno krizanje je bilo usmerjeno k vzgoji mocnega in borbenega ter hkrati delovnega psa. Tezili so k velikemu psu, ki bi ubranil credo domace zivine pred divjimi zivalmi. Domaco zivino, predvsem govedo in bivole pa ukrotil in prisilil k poslusnosti. Da bi lahko vzredili taksne pse, so uporabili za vzrejo nestete rase psov z mocno in veliko celjustjo.



Vzgojili so psa z mocno celjustjo, ki se je z vzrejo skrajsala zaradi vecje moci ugriza. Pri tem se je glava zmanjsala a koza na glavi je obdrzala enako velicino. Nastale so bogate gube na glavi in licu, usta so se povesila in falte okrog oci so dale psu strasnejsi in karakteristicen videz. Ker so zeleli obrambenega in hkrati delovnega psa, so tezili k velicini. Kot je znano, velikost pospesuje sprememba dolocenega horomona, ki vpliva, da se opazno poveca rast kosti kar kasneje povzroci vecje okoncine in posledicno vecjo visino. Glava dobi mocnejse celjusti in sirse celo. Prehitra rast povzroca nagubanost, povecanje podgrline in zdi se, da je koza za tri stevilke prevelika. Celotna pojava daje vtis flegmaticnega, pocasnega in nezainteresiranega psa.

Na zalost imajo taksni psi velike preddispozicije za srcne in gastro probleme, torzijo zelodca in krajso zivljensko dobo. Nastal je klasicen molos, ki ima lepo izrazen stop, mocno celjust, in siroko proporcionalno glavo. Dlaka je kratka , rep je nizko nosen. Barva varira od rumene, rdece, crne, tigraste, cokoladne, modre in sive z belino ali brez. Ti molosi imajo zelo izrazit cut pripadsnosti enemu teritoriju, enemu cloveku in cuvanju le teh. V teh casih je selekcija vzpodbujala agresivnost, neustrasnost in moc. Uporabljali so jih za pasje borbe, vojne pohode, borbe s sloni, levi in tigri ter ljudmi v arenah, za zbiranje in cuvanje bivoljih cred in varovanje imovine. Na svojih bojnih pohodih so Perzijci, pod vodstvom kralja Dareya, uporabljali molose v bojne namene. Legende govorijo, da so te velike, debeloglave in napadalne pse, oblekli v neprebojne oklepe in da je zaradi tega marsikatera vojska zbezala ob samem pogledu nanje.



Mati Aleksandra Velikega ( 356 - 326 p.n.s.), Olimpija, je bila potomka vladarskega naroda " Molosev", ki so bili vladarji Epira. Na teh ozemljih se veliki psi molosi omenjajo najmanj 100 let pred rojstvom Aleksandra Velikega in so poznani kot " psi iz Epira", ki so oznacevali prestiz in povelicevali statusni simbol svojega lastnika.V bitki pri Salamisu je del perzijskih cet ostal odrezan od glavnine. Molosi, takratni prebivalci, so jih pobili in ostali so jim veliki debeloglavi psi, ki so jih krizali s svojimi "psmi iz Epira". Med vzreditelji je veljalo tiho, nepisano pravilo, da so se zmeraj prodajali samo veliki in mocni samci, samice nikoli. Zelo hitro so ti psi postali redki in njihova cena je poskocila tako visoko, da so si ga lahko privoscili zares bogati in vplivni ljudje.


Aleksander Veliki je ob osvojitvi Indije od porazenega kralja dobil v dar se vecjega in mocnejsega psa, kot so bili njegovi. Legenda govori, da je ta pes bil krizan s tigrom. Zapisi pa govorijo, da je Aleksander Veliki nabavil 150 primerkov teh psov in jih krizal s svojimi "psi iz Epira". Na ta nacin so nastale borilne pasme, med njimi tudi nasi molosi, ki so se obdrzali do danasnjih dni.


V tretji legendi je govora, da so mogocne napadalne pse s kratkim gobcem, vzrejali Kelti.

Dejstvo je, da imajo mastini zelo dolgo zgodovino, skoda le, da je ostalo tako malo ohranjenih zapisov in dokumentacije, ki pricajo o nastanku in obstoju pasme mastino napoletano.



Najstarejse pisne omembe besede mastino, segajo v leto 1200, v italijanskem jeziku. Leta 1309 je Marco Polo v toscanskem jeziku prvi omenil besedo " mastino ". Malo kasneje ga v svojem delu omenja Dante. Leta 1350 je Boccaccio v svojem slavnem Decameronu opisal mastina kot mocnega in nevarnega psa.V neapeljskem dialektu ga omenjajo kot "cane e presa", saj je bil Neapelj v drugi polovici 15. stoletja pod spansko-katalonsko vladavino.

Iz leta 1785 obstaja slika nemskega slikarja pejsazev " Hackerta" , ki je naslikal prizor lova na divje svinje s 44. mastini. Na raznih umetniskih freskah, mozaikih, figurah in slikah so mastini prikazani v barvah vijolicno- rdece in jelenje- rdece kombinacije. Zelo malo je bilo primerkov v crni barvi. V sivi ni prikazanega niti enega psa.


Od kje siva barva? Po usmenem izrocilu je znano, da se je v Neaplju sele leta 1930 skotil prvi mastino v sivi barvi, katerega povezujejo s prekrasno modro dogo ( alano tedesco ). Na splosno velja, da je modra barva ( pri mastinih je to siva ) gensko dominantna v odnosu na recesivno rumeno ali rdeco barvo. Ravno iz tega razloga velja mnenje, da vsi mastini, ki so drugacne barve, odgovarjajo zelo redkemu prototipu.



Ze v davnih casih je bila pasma razsirjena tudi v Italiji, ki se jo danes smatra za maticno domovino pasme mastino napoletano. Najvec teh primerkov se je posedovalo predvsem v juzni Kampanji. Kot se povsod drugod, so ga tudi tukaj uporabljali predvsem za cuvanje cred, osebnega premozenja in varovanje mestnih vojaskih enot. Ti delovni psi so se skozi stoletja ohranili v svoji prvobitni obliki, ki je nihce ni skusal spreminjati. Taksen se je ohranil na obronkih vulkana Vezuv, ki je skoraj do danasnjih dni ostal samo se deloven pes.



Leta 1897 prof. Teccaa iz Neaplja, napise prvi standard mastina v katerem med drugim pise:" Mastino je pes, ki se lahko kosa z marsikaterim ubijalskim orozjem. Je sposoben za najtezje in najnevarnejse lovske pogone in borbo z divjimi zvermi. Na komando svojega gospodarja lahko v zelo kratkem casu raztrga vse kar naskoci. V Neaplju je zvest spremljevalec pripadnikov neapeljske mafije.

 

  

 Kot pravi Herkul je siguren v svojo moc in nikoli ne napada iz zasede ampak zmeraj brez oklevanja direktno od spredaj. Nasprotnika stisne ob tla in se zadovolji s tem, da ga mocno drzi. Hkrati zna bit zelo dobrodusen do otrok in drugih psov. Nikoli ne napada brez razloga."


Z resnejso vzrejo pasme mastino napoletano se je pricelo v Italiji po koncani drugi svetovni vojni, ko jih je osatalo samo se 11 primerkov te pasme. Teh 11 sivih mastinov je dalo potomce , ki so razsirili pasmo po celem svetu.V Neaplju so na pasji razstavi, leta 1946, prvic razstavljali pasmo mastino napoletano. Sele tri leta kasneje, l.1949, so priceli z nacrtno


Dr. Soldati je v zacetku 40 letih prejsnega soletja napisal standard za pasmo mastino napoletano, vendar je zaradi takratne politicne situacije moral pocakati na leto 1947, ko je dr. Solaro ponovno poizkusil s priznanjem standarda. Takrat se je za pasmo mastino napoletano zainteresiral priznan in uspesen vzreditelj nemskih boxerjev, dr. Piero Scanziani.

V njegovi psarni " Vilanova" v Rimu je vzrejal 27 boxerjev. Leta 1948 je naredil drasticne spremembe v mastino standardu, ki ga je ENCI ( Ente Nazionale della Cinofilija Italiana ) sprejela in posredovala FCI-ju. Leta 1949 je bil osnovan prvi klub ( Societa Amatori Mastino Napoletano ), ki se danes uspesno deluje. Leta 1971 je bil standar modificiran.


V Italiji je bilo leta 1965 vpisanih v njihovo rodno knjigo 85 primerkov te pasme. Samo osem let kasneje , ze 935. Danes je pasma razsirjena ze na vseh kontinetih sveta.

  

V pasmi mastino napoletano je zbran skupek vseh mitov in legend. Zato se nam, ki zivimo z njimi velikokrat zazdi, da se globoko v mastinu skriva duh tigra. Ko nas mastino pogleda v oci imamo obcutek, da pozna odgovor na vse skrivnosti, ki jih iz pradavnine nosi v sebi. Ko gledamo mastina iz oci v oci si zazelimo, da bi ga lahko gledali tako dolgo, da bi spoznali vse njegove skrivnosti. Ko ti mastino zleze pod kozo, postane nacin zivljenja. Te ocara s svojo karizmo, dobrodusnostjo in edinstvenim karakterjem.


Vedno znova nas opomni, da ga moramo spostovati, da bi on lahko spostoval nas. Kajti mastino je kot poslednji gladiator, ki legende preteklosti nemo nosi skozi stoletja.


Brnik,SLO



 

 

Zgodovina pasme nemška doga

Doge so po nekaterih virih skoraj zagotovo potomke tibetskih mastifov, ki so jih najverjetneje feničanski trgovci pripeljali v sredozemske dežele od tam pa so z Rimljani prišle v Nemčijo. Po drugi domnevi pa so tibetske mastife pripeljali v Evropo Alani, ki so vdrli v rimsko cesarstvo. Od tu tudi dogam ime Alano. Predniki nemških dog so bili v srednjem veku zelo popularni v plemiških gradovih in kraljevskih dvorih po vsej Evropi. Uporabljali so jih pri lovu na divje svinje in jelene ali za spremstvo in obrambo kočij pred volkovi.

Za nemške doge velja, da so Apoloni med psmi. So izredno umirjenega karakterja, inteligentne in zveste svojemu gospodarju in njegovi družini. Poznani so primeri, ko so nemške doge zelo težko prebolele izgubo svojega gospodarja.

Nemške doge so redko napadalne ali nevrotične. Zato potrebujejo dosledno in mehko vzgojo. Če z dogo ravnamo grdo se hitro zgodi, da postane trmasta in uporna. Zelo redko lajajo in so izredni čuvaji.
Zelo lepo se obnesejo v družinah z majhnimi otroci, rade imajo druge živali in so izredno prizanesljive in nežne do manjših od sebe.

Nemške doge imenujejo tudi Danske doge, čeprav so jih vzredili v Nemčiji, kjer so poznane tudi pod imenom Alano.

To je skladno grajen pes z velikim ponosom ter močnim in elegantnim videzom. Zaželjeno je čimbolj kvadratno telo s kratkim hrbtom in rahlo udrtim križcem. Skupna dolžine glave in gobca mora biti enaka dolžini vratu in s povdarjenim stopom. Globoko vsajene oči so srednje velike in temne barve. Uhlji so trikotne oblike, srednje veliki, visoko nastavljeni in obrnjeni naprej. Rep je dolg in tanek, ki se proti koncu zoži. Pes ga nosi v ravni črti s hrbtom drugače je povešen. Dlaka je kratka in gosta. Poznamo več barv: rumene, progaste, črne, modre in belo lisaste imenovane harlekin. Obstajajo še bele, sive, (merl ), mantel in druge različice harlekinske barve, ki pa so kljub temu, da dobijo rodovnik brez možnosti paritve.

Nemške doge niso primerne za v pesjak. Zelo dobro se prilagodijo življenju v stanovanju. Zaradi svojega neslišnega gibanja se bo znašla tudi v manjših prostorih. Zaradi kratke dlake je vzdrževanje lahko in preprosto. Zaradi svoje hitre rasti potrebuje primerno hrano in ustrezne dodatke. Tudi gibanje naj bi bilo v dobi odraščanja omejeno, predvsem skakanje in preskakovanje, ter hoja po stopnicah, da si ne poškoduje sklepov, kosti in mišic. Že od srednjega veka je navajena živeti v grajskih salonih, zato je njen najljubši prostor preproga v ogreti sobi. Zelo slabo prenašajo mraz in samoto.

V preteklosti so nemškim dogam kupirali uhlje. Danes to počnejo samo še vzreditelji, ki želijo zadovoljiti potrebam izbirčnega trga, čeprav za to ni nobene potrebe.

Nemške doge znajo počasi in tiho osvojiti naša srca. Po naravi so veselega in prijetnega značaja. Tisti, ki živimo z njimi smo vsakodnevno obdarjeni z njihovo ljubeznijo, toplim pogledom in prisrčnim karakterjem.

Doge so velikokrat zapostavljene kot družinski spremljevalci, saj se jih ljudje zaradi njihove velikosti, večinoma bojijo. Znajo biti odlični spremljevalci, neslišni varuhi in če jim bomo le dovolili, nas bodo imele rade 25 ur na dan.

 

 







Zgodovina pasme mops - pug - karlino

MOPS - majhen komediant s kraljevskih dvorov.


Zgodovina: Ni popolnoma znano, kako je ta pasma sploh nastala. V Kitajski kronologiji iz leta 1700 p.n.št. beležijo nastanek majhnega psa s kratko čeljustjo. Najverjetnejša teorija o poreklu mopsa je, da izhaja iz Kitajske. Zapisi govorijo, da so v 9. stoletju obstajali psi podobni mopsom, ki so jih imenovali Lo - Chiang - sze ali na kratko Losze. Pod tem imenom so bili poznani do leta 1914.
Sedaj spada mops v 9 FCI skupino majhnih psov, tipa molos - dogolikih psov, ki izvirajo iz Anglije, oz. v skupino majhnih družnih psov za zabavo.

Kako je mops prišel iz Kitajske v Evropo ni znano, vendar lahko povežemo z obdobjem, ko je Evropa začela trgovati s Kitajsko.

Portugalski in Holandski morjeplovci - trgovci, so te pse prinesli skupaj z ostalim trgovskim blagom. Dokončna potrditev te pasme se lahko šteje od leta 1425 p.n.št., ker od takrat obstajajo umetniški dokazi. V začetku 19. stoletja postane mops zelo popularna pasma v Angliji, kjer ima največ zaslug za vzrejo te pasme ga. Willuoghby in g. Morrison. Gospa je leta 1864 na Dunaju kupila mopsa kamnito sive barve in nekoliko višje postave od madžarske grofice. Paril se je z njemu zelo podobno psico iz Holandije. Mladički so bili zelo podobni svojim staršem, saj so imeli kamnito sivo barvo in izrazito črno masko. Od tega pasjega para so izhajali vsi takratni mopsi znane linije Willuoghby.
Leta 1883 je v Angliji nastal prvi klub mopsov imenovan Pug - Dog - Club.

Mops je edina pasma, ki je znana pod tremi imeni.
V Italiji je l.1550 obstajalo narodno gledališče Commedia dell Arte. Scenarij neke predstave je zahteval tudi nastopanje opice, ki pa je v tistih časih ni bilo lahko dobiti. Tako je namesto opice vskočil majhen psiček mops. S plisiranim ovratnikom je moral mops stati na zadnjih tačkah in odigrati svojo vlogo. Ko je v Holandiji nastajal klub ljubiteljev mopsov so klub poimenovali Commedia. Danes je ime mops najbolj razširjeno v Evropi, predvsem v Nemčiji, Belgiji in Holandiji.

Ime Carlin je francoski naziv in izhaja iz časov starega teatra. Enemu od klovnov je bilo ime Carlin, ki si je svoje lice vsak večer pred nastopom moral barvati s črno barvo ali pa si je obraz pokriti s črno masko, kot je zahteval scenarij. Ta klovn je imel majhnega psa, mopsa. Tako se je njegovo ime preneslo na psa. Še danes v Franciji uporabljajo ime Carlin.

Ime Pug izhaja iz latinske besede penus - pest, ker glava psa spominja na pest. Danes je ime Pug razširjeno v Angliji.

Na Angleškem dvoru se je mopsi pojavil ob princu Williamu I. že v 16. stoletju. Z bliskovito hitrostjo se je popularnost mopsev razširila po vseh deželah, predvsem po dvorih in med aristokrati je ta pasma bila zelo priljubljena. Konec 17. stoletja je bila pasma zelo razširjena v Angliji, Franciji, Italiji, Nizozemski in Germasnkih deželah. Na Nizozemskem je bil znan pod imenom mopshound, v Franciji doguin in v Angliji kot holandski mastiff. Iz tega izhaja tudi zmotno prepričanje, da je mops pomanjšana verzija mastifa.

Tudi najslavnejši francoski vojskovodja Napoleon jih je oboževal. Njegova izvoljenka, velika ljubezen Josephine je imela mopsa po imenu Fortune, ki je v svojem ovratniku prenašal ljubezenska sporočilca med njima. Takrat je mops veljal za enega izmed simbolov boržuazije, zato je konec 19. stoletja, z odhodom kraljev in cesarjev ta pasma skoraj izumrla. Šele v 70. letih prejšnjega soletja je pasma pričela s svojim osvajalskim pohodom. Postala je tako popularna, da so jo začeli uporabljati v razne propagandne namene in seveda v mnogih filmih je imel mops svojo vlogo.

V zadnjem času je mali mops z velikimi okroglimi očmi postal zelo popularna pasma predvsem med znanimi ljudmi. Predvsem zato, ker so ga na veliko začeli uporabljati v filmskih spotih, filmih in reklamah. Celo svetovno znani hrvaški igralec Goran Višnjić ima mopsa po imenu Bugsy s katerim je posnel slike za plakate v kampanji proti nošenju in uporabi krzna.
Pred časom se nam je tudi v Sloveniji z reklamnih jumbo plakatov smehljal možakar, ki je v roki držal črnega mopsa.

Živeti z mopsom: Ha, ha, ha...nikar ne sprašujte kako je živeti z mopsom. To morate videti in doživeti. Mopsi so veseljaki. Vsaki dan vam bodo pripravili noro zabavo doma, na vrtu ali sprehodu. Tudi ko spijo so smešni s tisto svojo zmečkano gubico in njegovo smrčanje vam bo v veselje. Mopsi so znani po svojem smrčanju, kadar so budni je njihovo dihanje podobno hrkanju in brundanju. Mopsi zelo obožujejo toploto, zato se radi crkljajo in pustijo nositi po rokah. Kadar so utrujeni vam z največjim užitkom zaspijo na rokah ali kolenih. Obožujejo spati v postelji svojega gospodarja. Zelo so živahni in radi tekajo, preskakujejo ovire ali se skrivajo za njimi. Obožujejo igračke in več kot jih imajo, bolj se z njimi igrajo. Znajo biti zelo vztrajni in neustrašni, zato se radi igrajo z vsakim, ki jim pride na pot. V igro znajo pritegniti tako majhne otroke, kot starejše ljudi. Življenje z mopsom ni nikoli dolgočasno, saj je polno veselja, smeha in predvsem presenečenj. Mopsi so zaradi svoje inteligence, majhnosti in čudovitega karakterja zelo primerni kot dušni terapevti za vse same, osamljene in žalostne osebe. Zelo hitro znajo presoditi situacijo in temu primerno tudi postopajo ter stopnjujejo svojo dobro voljo. Ker si hitro vse zapomnijo jih z lahkoto že v rani mladosti naučimo osnovnih povelj in komand. In kar je najvažnejše, hitro dojamejo kaj je red in snaga ter postanejo hitreje sobno čisti kot druge, npr. velike pasme.

Ko sem prvič zagledala mopsa v živo, me je njegova pojava šokirala. Ob drugem srečanju sem bila presenečena nad karakterjem. Šele po daljšem druženju s to pasmo sem ugotovila, da sem bila do nje krivična. Majhna mopsica me je očarala s svojo karizmo, šarmom in humorjem do te mere, da sem se zaljubila v njih.

Sedaj imam doma majhno mopso, ki nosi v sebi vse karakteristične lastnosti te pasme. Poleg tega, da je standardne tipične zunanjosti, kar je dokazala že na treh razstavah, kjer so jo označili za najbolj perspektivnega in najlepšega mladiča svoje pasme v lepoti v svoji kategoriji, je karakterno zame najbolj "mopsična" psička kar sem jih srečala. Veliko sem prebrala o tej pasmi, govorila z nekaterimi priznanimi vrezditelji in sem mnenja, da je ne poveličujejo zaman. Mopsi so dejansko najbolj inteligentni, veseli in dostojanstveni majhni psički z dolgo življensko dobo in skoraj brez zdravstvenih problemov. Ko kupujete mopsa se pripravite na majhnega komedijanta z levjim srcem, kraljevskim dostojonastvom in karakterjem nežnim kot cvetno listje dišeče vrtnice.

Če si boste kupili mopsa, vam jamčim, da ne boste nikoli več slabe volje, žalostni ali se počutili osamljeni. Z mopsom vam ne bo nikoli dolgčas.

Karakter: Karakterno so mopsi veliki veseljaki in še večji komedijanti. So hiperaktivni z veliko elana in takšni ostanejo skoraj vso svoje dolgo življenje. Zelo so navdušeni nad človeško družbo in obožujejo otroke, s katerimi hitro vzpostavijo neko posebmo vez, ki jih druži. Hitro se navežejo na svojo družino, predvsem na osebo, ki jih hrani. Znajo biti zelo vztrajni in neustrašni. V mopsovem karakterju ne najdemo agresije, znajo pa hitro pokazati svojo ljubosumno naravo. Mopsi so zelo inteligentni, radi se učijo in snov hitro obvladajo. Včasih so po malem svojeglavi in trmasti. Za mladega mopsa je zelo pomembno, da ga pazljivo, dosledno in vztrajno učimo že od samega začetka. Saj je v njegoviem karakterju, da nam zelo rad ustreže. Če bomo dosledni v njegovem učenju nam bo zvest spremljevalec vso svoje življenje.
Mopsi so zelo ponosni na svojo majhnost in to s pridom izkoriščajo. Do tujcev niso nezaupljivi a radi opozorijo na njihov prihod. Lajajo zelo malo a če jim damo priložnost znajo biti tudi zelo glasni. So zelo pozorni na malenkost, dobro se razumejo z drugimi živalmi in ne bojijo se velikih psov. V sebi imajo nagon, da so z vsakim prijazni in še takega trdosrčneža znajo nasmejati in pripraviti k igri. So rojeni komedijanti in se znajo tako prikupiti, da se vsakemu takoj vsedejo v srce, pa naj bo to žival ali človek. Ker ne potrebujejo veliko gibanja in so neprimerni za življenje zunaj, saj zelo ljubijo ugodje in razvajanje se najbolje počutijo v stanovanj, pa če je še tako majhno.


Zdravje: Mopsi lahko doživijo tudi do 15 let, zato je bistvenega pomena, da dobro skrbimo za njegovo zdravje in kvaliteto življenja. Mopsi so lahko podvrženi kožnim boleznim. Najpogostejša je hot - spot, ki je zelo trdovratna za zdravljenje. Gubice je potrebno najmanj enkrat tedensko pregledati, jih obrisati z mokro krpo ali vlažilnim otroškim robčkom in osušiti s suho brisačko ter tako preprečiti nastanek vlage.
Njihove izrazito izbuljene oči zahtevajo vsakodnevni pregled in preventivno nego. Oči pri mopsih so zelo občutljive zaradi njihove izpostavljenosti. Problemi z očmi so zelo hitro vidni, saj bo mops mežikal z njimi ali jih imel večino časa zaprte. Pojavi se lahko tudi značilni izcedek iz oči, predvsem zaradi tujka v očesu. Ponavljajoči očesni problemi po navadi vodijo k hujšim očesnim problemom, izjemoma lahko tudi v slepoto.
Poleg rednega pregledovanja oči, kože in gubic je potrebno tudi redno striženje krempljev. Njihova značilna brahicefalna glava je glavni krivec za njihovo smrčanje, kadar spijo. Če se utrudijo pa lahko hrkajo tudi budni in če izgleda, kot da lovijo sapo, se nikar ne ustrašite, ker to ni nič hudega.
Mopsi imajo kratko dlako in so lahko zelo občutljivi, zato jim preveliko temperaturno nihanje lahko škoduje. Pozimi je priporočljivo, če gredo ven oblečeni v pasja oblačilca. Poleti jih zdeluje vročina. Zato jih ne obremenjujemo s pasjimi sprehodi po največji vročini, nikoli jih ne puščamo zaprte v avtomobilu, tudi če je ta v senci in vedno poskrbimo, da jim je na voljo hladna voda.
Zaradi njihove majhnosti in hiperaktivnosti je priporočljivo, da mopsi nosijo oprsnice namesto razširjenih pasjih ovratnic. Veliko bolje se počutijo v njih, saj jih ne stiskajo okrog vratu in lahko lažje dihajo.
Ker so mopsi poznani po svoji hiperakticnosti je priporočljivo, da jih v avtomobilu prevažamo v zato prirejenih boksih ali pasjih torbicah, ki se lahko pripnejo za varnostni pas, zaradi njihove in naše varnosti.

Na splošno velja ta pasma za zelo zdravo. Potencialni, zgoraj omenjeni problemi se lahko pokažejo pri psih, ki jih prodajajo preprodajalci, trgovci v trgovinah za male živali ali rejci, ki so za razplod uporabili bolane pse. Zato je nujno potrebno pred nakupom mopsa ali katerekoli druge živali se temeljito pozanimati o njegovih prednikih, videti vsaj enega od staršev in predvsem kupiti mopsa z rodovnikom. Kajti edino rodovnik vam je lahko neka garancija, da bo vaš psiček zrastel v tipičnega predstavnika te pasme.


Obvezni pregled za vzrejo: Za vzrejen preglede in ostale informacije se obrnite na slovenski klub za pritlikave pasme: http://users.volja.net/klubspp/

Vzreja v Sloveniji: V Sloveniji je več vzrediteljev te pasme.Najbolj poznana in priznana je
psarna mopsev "Snorewood", last gospe Melite Grošelj in Uroša Pirca iz Radomelj, ki vzrejata tipične, kvalitetne in zdrave mopse že vrsto let. Njuna psarna je znana tudi izven naših meja.

Lastnik: Mopsi obožujejo svoje lastnike, zato so primerni skoraj za vsakega človeka. Otroci so njihova najljubša igrača, zato so primerni tudi za družine z majhnimi otroci, seveda, pod budnim očesom odraslih. Starejšim in osamljenim nudijo dovolj smeha in zabave, aktivnim pa omogočajo redno in zadostno gibanje. Zaradi njihove nezahtevne dlake in nege, predvsem pa majhnosti in teže do 8 kg, ne predstavljajo večje skrbi. Niso izbirčni pri jedi, saj so kot male kante za smeti in če ne pazimo se hitro čezmerno zredijo. Ker ne potrebujejo dolgih sprehodov se dobro znajdejo tudi v majhnem stanovanju. Zaradi tega ker zelo malo lajajo so primerni tudi za v blok. Ker imajo zelo radi tudi druge živali se zelo hitro vklopijo tudi v gospodinjstvo z večimi živalmi, tudi dobro socializiranimi večjimi psmi.

Mops potrebuje veselega gospodarja, pripravljenega oprostiti mu marsikatero norčijo in mopsovo lumparijo. Le tako bo mali mopsič zrastel v velikega, veselega, zdravega in karakterno tipičnega mopsa, ki nas bo razveseljeval celo svoje življenje.


Tipične značilnosti mopsa: Majhno kompaktno telo težko med 6.3 kg - 8.1 kg, veliko med 25 - 32 cm plečne višine, z močnimi kostmi, kratka svetleča dlaka in elastična koža, značilne navpične tri gubice na čelu, znak princa in ena vodoravna obrazna guba nad smrčkom. Značilen je tudi svetlejši bel krogec na čelu, tipičen potlačen gobček s kvadratno čeljustjo. Ušesa so postavljena ob lobanji in značilen visoko nošen , lepo zavit rep.

Moderni tip mopsa se je spremenil s križanjem mopsa in buldoga, kar so storili z namenom zmanjšanja pasme buldog. Zaradi tega je grozilo, da bo mops izgubil svojo značilno črno obrazno masko.

Do leta 1873 niso veliko dali na rodovnik, ko so ustanovili prvi klub vzrediteljev imenovan " Kennel club ", ter popisali vse pse in njihove prednike, takrat okrog 60. mopsev. Prvi mops klub je bil ustanovljen leta 1883 in kmalu za tem so postavili prve temelje standarda te pasme. Iz leta 1886 so tudi prvi zapisi omembe črnih mopsev. Do takrat so prevladovali kamnito sivi, zlato marelični in v rumenkasti barvi.

Danes po FCI standardu poznamo srebrno krem in črno barvo, ki je najpogostejša. Pri mopsih poznamo tudi albinizem ter srebrne in progaste mopse. Albino mopsi so zelo občutljivi na sonce, ki jih lahko zelo opeče. Progasta barva pri mopsih ni primarna, saj ni dokazov, da so to čistokrvni mopsi. Domneva se, da so križani s francoskimi buldogi, ker mopsi nimajo gena, ki bi povzročal progasto barvo.

Pri mopsu so zelo pomembna ušesa. FCI standard govori, da so pravilno nošena ušesa tipa vrtnica in gumb. Nezaželena so slabo pigmentirana ušesa, narobe nošena ali štrleča ušesa, prevelika oz. prenizko ali previsoko nošena ušesa. Slabo pigmentacijo ušes pogosto povezujejo s svetlo in neizrazito masko ter belimi kremplji.

Slavni mopsi in njihovi lastniki: Slikar William Hogarth (1697-1764), Voltaire (1694 - 1778) francoski pisatelj in filozof, Josephine in Napoleon Buonaparte, Madamme de Pompadour, Marie Antoniete, pevec Chris Kirkpatrik ima kar dva mopsa po imenu Busta in Koreo, kantri pevka Mary Ann Kennedy, igralec Paul Logan, princ Rainer in princesa Grace od Monaca po imenu Ch. Pugville's Mighty Hope, igralec Mickey Rourke, priljubljena igralka iz serije Dharma in Greg - Jenna Elfman, pisateljica George Elliot, priljubljeni pevec Billy Joel ima mopsico po imenu Fionula, pisateljica Margo Kaufman, ki je velika ljubiteljica mopsov in je o njih napisala že več knjig, modni kreator Valentino, Vojvoda in vojvodinja Windsor, ( bolj znana kot nesojeni kralj Edward in Wallis Simpson) sta svoje mopse vsak dan odišavila s parfumom Christiana Diorja, pogosto pa sta se udeleževala tudi pasjih razstav, znana hrvaška pevka Vesna Pisarević je ponosna lastnica mopsa Srečka, ki ga je kupila v Sloveniji in svetovno znani hrvaški igralec Goran Višnjić iz razvpite ameriške nadaljevanke ER - urgenca ( igral je tudi v zelo dobrem hrvaškem filmu " Duga mračna noć " ), ter odličen mlad slovenski rokometaš iz Celja - Renato Vugrinec. Najbolj znani je film z naslovom " Možje v črnem " v katerem je igral mops Frank kar v obeh delih.






 


 


 

 

Recent Videos